(Photo credit: TarynMarie)
Računalniki so se v človeški zgodovini pričeli pojavljati že zelo zgodaj. V času med leti 2700 in 2300 pred Kristusom se je pojavil abakus ali abak, ki mu današnji računalniki po načinu delovanja sicer niso kaj prida podobni, so mu pa podobni po namenu. Računalniki kot so bili abaki so služili za izračunavanje preprostih matematičnih operacij. Računalniki so v času Pascala (1642) z njim dobili že nekoliko bližjo podobo, ki ustreza današnji.
Pascal je razvil prvi pravi računski stroj, ki je bil sestavljen iz serije lažjih vrtljivih koles. Kmalu po Pascalu so računalniki dobili novo zmožnost: Leibniz (1690) je ustvaril takšne, ki smo zmogli seštevati, odštevati, množiti, deliti in kvadrirati. Naslednji veliki preboj, ki so ga prejeli računalniki, se je zgodil v času Babbageja (1812), ki danes velja za očeta sodobnega računalništva. Računalniki so z njim dobili sposobnost avtomatiziranega izvrševanja operacij, kar pomeni, da pri tem človeški poseg do določene mere ni bi več potreben.
Računalniki so bili sposobni izračunati logaritemske tabele in jih izpisati na papir. Vendar pa se Babbagejevi računalniki niso končali pri prvem modelu, ampak so z drugim modelom dobili še enoto, v kateri so bili shranjeni ukazi in vmesni podatki, ki jih računalniki potrebujejo za izvrševanje operacij. V kasnejšem obdobju so se računalniki še nadalje razvijali, vendar pa so večji tehnološki preboj dosegli v poznih štiridesetih letih prejšnjega stoletja z von Neumannom. Slednji je iznašel način, po katerem so lahko računalniki beležili podatke in ukaze v istem računalniškem jeziku. To je omogočilo, da so se neposredno v računalniku shranili ukazi, ki jih danes imenujemo računalniški programi.
Računalniki so danes zgrajeni na tako imenovani von Neumannovi arhitekturi: tako so na eni strani vhodne enote, ki vnašajo neobdelane podatke, na drugi pa so izhodne enote, ki tako ali drugače prikazujejo obdelane podatke. Računalniki pri tem uporabljajo spominsko enoto za shranjevane surovih in obdelanih podatkov s pomočjo procesorske enote.
Na tej arhitekturi so zgrajeni tako današnji računalniki, kot tisti, ki so jih pri IBM-u gradili v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Tako računalniki, ki se nahajajo na naših delovnih mizah, kot tisti, ki jih prenašamo naokoli, spretno izrabljajo tehnologijo, ki jo je zasnoval von Neumann. Podobno delujejo tudi računalniki, ki se nahajajo v telefonskih aparatih, iPad-ih, iPod-ih, športnih urah, klimatskih napravah itn. Računalnik so bili v človeški zgodovini vedno sredstvo, sprva je z njimi človek lažje računal, nato je lažje delal, danes pa se z računalniki lahko tudi zabava, potuje, raziskuje in še bi lahko naštevali.
