Osebni računalnik

Sem mama dveh deklic, starih devet in šest let, ki že precej pridno uporabljata moj osebni računalnik. Mlajša predvsem skupaj z mano, saj ji samostojne uporabe še ne dovolim. Skupaj pogosto poiščeva kakšno zanimivost na spletu ali kaj več o stvareh, o katerih se pogovarjajo v vrtcu.
Starejša pa računalnik že precej dobro obvlada. V šoli jih namreč med podaljšanim bivanjem redno vodijo v računalniško učilnico, kjer jih učijo osnov programov, ki so največkrat v uporabi. Tako zna za potrebe raznih predstavitev in govornih nastopov v šoli že povsem sama izdelati predstavitev v programu Powerpoint.
Vsekakor sem vesela, da je danes otrokom na volje toliko tehnologije, s katero si lahko pomagajo pri učenju in pri spoznavanju sveta, hkrati pa ne morem mimo misli na to, kako je bilo včasih – torej takrat, ko sem v šolo hodila sama. Računalniki so bili takrat redkost, in z njimi so se srečevali zgolj tisti redki fantje, ki so hodili k računalniškemu krožku. Ne vem, kaj so tam dejansko počeli, spomnim pa se neke igrice, v kateri si se moral izmikati duhcem, ki so te lovili po labirintu.
Svoj prvi osebni računalnik (http://www.anni.si/trgovina/racunalniki-namizni-racunalniki-osebni-racunalniki) sem dobila v srednji šoli. Uporabljala sem ga bolj kot ne namesto pisalnega stroja, tu in tam pa odigrala igro s kartami. Interneta takrat še ni bilo. Kaj interneta – še celo ekrani niso bili barvni! In ko je internet prišel … Pravzaprav je bil zame veliko razočaranje. Dejansko sem namreč mislila, da lahko na internetu najdeš prav vse – tako so mi vsaj dejali. Vendar je bilo daleč od tega.
Danes, ko moja najmlajša uporablja računalnik že v vrtcu, ko imata punci tablični računalnik, na katerem igrata igrice, gledata filme in poslušata glasbo, in ko imamo trije družinski člani vsak svoj pametni telefon, si je kar težko predstavljati, da nekoč ni bilo tako. In ta nekoč sploh ni tako daleč.